1Hej Mina, hej Mina
le hitro s'oglas!
Jezerska planina
sem pošle me vas.
Žiga Zois: Planšar
2Črtomir, Bogomila
France Prešeren: Krst pri Savici
3Vzduh opojen, težak; bludih luči svit
na obrazih mrje osinelih;
v teh pogledih pijanih utrujena strast
poželenje na ustnicah velih
Ivan Cankar: Erotika
4...
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
"Živ ogenj so tvoje oči."
Oton Župančič: Pogledal ji je v oči
5Takrat, ob tisti uri
bilo je vse svetlo,
na vrt odprte duri,
ožarjeno nebo,
in ogenj med drevesi
in ogenj sred srca,
strasti plamteči plesi,
plamtemi spev duha
Lili Novy: Ogenj
6ko se skopam in ko se ogrejem
se božam. božam se. prsi si pulim
spotim se in se okopam
Ifigenija Simonović: NE GOVORI NE ŽELI NE PRIČAKUJ
7...
zlezi z menoj pod rjuhe
S krikom tolčem
prhutanje pogumnih ptic
Krčevito brišem prah na svojih ustih
Sleci se
poljubljala bom vrh tvoje kože
Berta Bojetu: Sleci se
8...
odhajajočih dotikov
v nočeh
trgajočih odmikov?
Vse je res, kar
slutiš:
Včasih se želim
spustiti
do bližnjega morja
in nazaj,
pa te ne morem
zapustiti.
Zbujam se nedokončana
vroča in slana.
Ti me
moraš narediti.
Sleci me,
kot da sem hrana.
Vzemi me.
In ne sme se
ponoviti.
Maja Vidmar: Kaj ne čutiš
9... tvoje spolovilo
da lahko te ljubim, v tem je vse življenje
čisto blizu, s kožo v koži, le drhtenje
v tesnem, večnostem objemu, zdaj igrivo
Brane Mozetič: Ližem, stiskam, grizem
10... , jaz pa skušam
zapisati krhke stavke našega obstoja
kako me tolčeš med police, knjige kar letijo
in da verzi v znoju se prelivajo kot v morju.
Brane Mozetič: ta slast, da vame butaš
11enako sva bili oddaljeni druga od druge.
nič lepšega bi si ne želela slišati. in
potem ni nič važno, kako blizu ali daleč
je to. tla so se vedno naglo vzpela. najprej
prek nog, skozi medenico in vse cevi in
prostore. nato sem iz trenutka v trenutek
pozabljala, kaj počnem. grabila sem jo
za obraz in prsi. in lase. vse daljše ima.
in prav to si želi.
Nataša Velikonja: VI.
12Zbudim se s toplim jelenovim jezikom med nogami.
skoz odprta vrata prodira vodoravna večerna svetloba.
jelen me na rahlo zbada v dojke in liže. pustim,
da mi s hrapavim jezikom obliže mednožje,
prsi in obraz. omamlja me njegov vonj,
vonj po zemlji, mahu, prhnini in strahu.
vonj po nagonu.
potem leže obme, ob moj trebuh, da božam njegovo
žimnato dlako. glavno ima čuječe dvignjeno in pogled
zazrt v stran, v gozd.
v mraku se rdeči njegovo golo spolovilo.
Barbara Korun: Jelen